V AKCIJO!

Ko sem bila postavljena pred izziv po lastni izbiri, se mi je nemudoma začelo porajati vprašanje, katero jet isto vedenje, ki ga želim izboljšati in bi pri njem potrebovala še nekaj spodbude.

Že od nekdaj sem stremela k zdravemu načinu življenja, katerega pa sem v trenutnih razmerah nekoliko opustila. Pred zaprtjem fitnesov in pred začetkom študijskega leta sem skoraj vsakodnevno opravljala vadbe. Že spomladi, med 1. karanteno, sem s časoma izgubila motivacijo za vadbe doma, kar pa nisem želela, da bi se zgodilo tudi tokrat. Na podlagi tega sem si zastavila svoj 10–tedenski izziv!

 

IZZIV: V naslednjih desetih tednih sem si zadala, da se bom več gibala.

Končni cilj je bil, da naredim vsaj 6 vadb v tednu. Od teh šestih vadb sem si želela, da je poudarek na vadbah za moč, katere lahko kombiniram tudi z jogo, pilatesom ali meditacijo.

 

Vedela sem, da bom s tem izzivom tudi bolje zadovoljila tako fiziološke potrebe (potreba po gibanju) kot se tudi približala višji ravni samoaktualizacije.

 

Izziva sem se lotila postopoma. Moj cilj za prvih pet tednov je bilo opravljanje skupno štirih vadb v tednu. V zadnjih petih tednih pa sem želela doseči končni cilj, opravljanje vsaj šestih vadb.

 

Zdi se kar izvedljivo, ali pač? No najbolje, da začnemo kar na začetku...

 

PRVI IN DRUGI TEDEN

Občutek imam, da se je ravno s prvim tednom opravljanja izziva začelo tudi veliko dela pri ostalih predmetih. Pričela sem tudi z novo službo, zato mi je bil ta teden precej stresen. To je vplivalo tudi na moje spanje, katerega ta dva tedna nisem bila deležna prav veliko. 

 

Prvi teden mi je cilj vseeno uspelo doseči. Ni mi bila všeč misel, da bi mi že takoj ma začetku spodletelo. Drugi teden pa je bil enostavno porazen. Začetna zagnanost je nekoliko minila, delo za študij pa me je popolnoma zasulo. Opravila nisem niti ene vadbe, počutila pa sem se povsem poraženo. Veliko sem se soočala z motivacijskim konfliktom, ali naj po napornem dnevu opravim še vadbo, ali naj grem raje počivati.

 

Le zakaj sem mislila, da bom cilje vsaj prvih 5 tednov dosegala več ali manj z lahkoto?

 

TRETJI TEDEN

Na začetku tretjega tedna je doseganje cilja izgledalo zopet bolj nedostopno. Proti koncu tedna pa sem se končno »vzela v roke« in uspela narediti 4 vadbe. Postopoma sem začela opažati, kateri dejavniki me najbolj motivirajo. K mojemu doseganju cilja so zagotovo pripomogli zunanji dejavniki. Največ gotovo referenčne skupine, na primer mami, ki je z mano izvajala vadbe. Name so imeli informacijski vpliv tudi vplivneži, katerim sledim na socialnih omrežjih. Vedno bolj pa je bila prisotna tudi notranja motivacija, ko sem videla, da sem kos izzivu in tudi začela opažati, koliko bolje sem se počutila, ko sem nekaj dni zaporedoma telovadila.

 

Kljub temu sem bila konec tedna mnenja, da bi se lahko odrezala bolje. Ugotavljala sem, da začenjam dobivati slab občutek ob koncu tedna, če ne dam vsega od sebe. Uspešen konec tedna pa je v meni vzbudil občutek ponosa in uspeha, kar me je motiviralo za naprej!

 

VZTRAJNO DO KONCA!

Začeli so slediti zares uspešni tedni, tedni, ko sem naredila vsaj po 6 vadb in sem s tem dosegala že svoj končni cilj. Vsakič me je končni uspeh še dodatno motiviral za vadbo v prihajajočem tednu. Verjetno je nekaj resnice v tem, da je potrebno 21 dni, da se ustvari rutina. To se je očitno tudi pri meni zgodilo že v prvih treh, sicer nekoliko nestabilnih tednih.

ZAKLJUČNA MISEL

S tem izzivom sem zagotovo prevzela nove navade in pripomogla k svoji osebni rasti. Mislim, da sem dolgoročno tudi spremenila nekatere navade ter jih ponotranjila. Moje že poprej pozitivno stališče do vadbe pa sem še okrepila. Kljub temu, da so me pogosto nekatere stvari tudi demotivirale, na primer trenutne družbene okoliščine in delo za šolo, sem ugotovila, kako te ovire preseči.

 

Preko namernega posrednega učenja (opazovanja vadb preko medijev, branjem objav povezanih z vadbo), sem pridobila ogromno novih informacij.

Veliko sem spremljala YouTube kanal Blogilates in kanal Pamele Reif, tudi prebirala komentarje, na koncu že toliko, da sem se počutila del njune virtualne skupnosti. Zato sem z izzivom na nek način nepričakovano izpolnjevala tudi potrebo po pripadnosti.

 

Naučila sem se tudi, da ne smem biti preveč stroga do sebe. Kljub temu, da sem bila drugi teden vmes popolnoma na tleh, sem se v prihodnjih tednih uspela pobrati. Mislim, da je pri vadbi dobro imeti neke cilje, a če pri sebi čutiš, da tvoje telo kdaj ni pripravljeno na še dodatne večje napore in obremenitve, s tem tudi ni prav nič narobe. 

VIRI:
-      Verk, N. (2020). Vedenje porabnikov – vaje.
-      Golob Podnar, U. (2020). Vedenje porabnikov – predavanja.