PIJAČA  SMRTI

 Naj vas ne skrbi, moj izziv ni bil strukturiran okoli želje po smrti, ravno nasprotno, moj izziv je bil strukturiran okoli ideje in izvedbe zmanjšanja želje po pijači, ki je po svoje smrtonosna. Govorim seveda o famoznem izzivu, ki smo ga odpravljali pod ukazom fakultete. Dovolite mi kanček cinizma, moj deset tedenski izziv je v resnici bil mlatenje lastnega uma, ki je pred leti sprejel nadvse sebično odločitev in postal odvisen od brezalkoholnih pijač, sladkanih z umetnimi sladili. Mlatenje zato, ker je izziv sam bil na nek način odvajanje. Ali sem bil uspešen? Nisem več »odvisnik«? No, več na to temu kmalu, najprej pa pojdimo skozi majhne drobnarije izziva in njegovo logistično-tehnološko-strukturno ozadje. Za izziv sem si izbral, oziroma raje tako povem; pri izzivu sem se odločil v prvi fazi zmanjšati količino zaužite umetno sladkane pijače, v drugi fazi pa to količino popolno eliminirati. Prva faza je bila izpeljana z odliko, druga pa je, roko na srce, izgledala kot adolescenčna različica švicarskega sira.

Nekje na sredini izziva sem se, v tipično svoji svojeglavi in neodločni miselnosti, odločil, da izziv tudi malce popestrim. Da dodam določene začimbe, saj je jed, ne me razumeti napačno, v osnovi relativno pusta. Sam smatram sebe kot kar aktivnega človeka. V normalnih razmerah, ki so bile ne vem koliko let nazaj, sem približno pet krat na teden obiskal fitnes center. Zahrbtni virus mi je to pozitivno razvado vzel vstran, zato sem jo moral nekako suplementirati. Ker pa suplementi niso vedno najboljši, se je tudi moj suplement držal črte neglamuroznega povprečja. Telesno aktivnost fitnes centra sem zamenjal za »nabijanje« korakov na sprehodih in tekih. Zadal sem si cilj, prehoditi vsaj 10 kilometrov na dan. Kjer sem »zaspal« oziroma pogrnil pri osnovnem delu izziva, sem tukaj nadoknadil. V nadaljevanju imate tudi dve fotografiji, ki mojo dejavnost oziroma aktivnost dokazujeta.

Kot sem v posebno-čudaškem uvodu izpostavil, se je moj izziv delil na dva osnovna dela. Zamejitev in eliminacija. Ne, to nista dva dela kriminalne sage o plačanih morilcih, vendar imena izvedbe mojega izziva. V prvem delu sem bil zelo uspešen. Iz dnevnega pitja teh pijač sem prešel na nekaj tedensko pitje in celo na teden brez pijače. Vendar pa ta vzorec ni bil trajen. Obdržal sem se na prijetni gladini dvotedenskega uživanja te pijače, kar je zame bilo zadovoljivo. Končna faza – eliminacija žal ni bila dosežena. Proti koncu izziva, v času božično-novoletnih praznikov sem se veliko krat pregrešil. Grešni kozel tega početja so bili zunanji vplivi in moje notranje potrebe. Zunanji vplivi so bile marketinške aktivnosti, katerim sem bil v poteku izziva izpostavljen - oglasi za Coca-colo. Zunanji vpliv so tudi bili prijatelji, v družbi katerih sem si odprl kakšno pijačo. Prijatelji niso bili zgolj negativen vpliv. Veliko krat sem s kakšnim prijateljem šel na sprehod, kar mi je pomagalo pri »nabijanju« korakov in pogosti hoji.

Velik vpliv na izziv je imela tudi motivacija kot notranji vpliv in stališča do samega izziva. Stališča sem razdelal na tri komponente: kognitivno (pomen zdrave prehrane, tudi pijač), čustveno (zdravo prehranjevanje in gibanje mi daje zadovoljstvo) in vedenjsko (zdravo se prehranjujem in gibam).

Čas za kritično refleksijo. Bom karseda odkrit. Kar se tiče zmanjšanja pijač z umetnimi sladili, rdeče niti tega izziva ne bom vil dolgo po koncu izziva. Izziv je bil zunanji motivator, celo prisila, ki me je ohranjala pri stvari, ki je skrbela, da nisem pogorel na polni črti. A zdaj, ko je vsega konec, ko so se prej ustaljeni temelji in vzorci tega izziva, ki so bili zasidrani globoko v moje vsakdanje delovanje, zmajali in porušili, zdaj me je prevzel občutek dvoma ohranjanja tega vedenja. Življenje gre naprej, ta izziv je bila zgolj stopnička do končnega cilja lepe ocene pri predmetu. Sem hedonističen človek. Vendar sem v mnogo pogledih tudi asket. Ne kadim, pijem zelo poredko, ne gledam raznih serij, filme zelo redko. Zato bom v to grešno jabolko užitka, ki je prevzelo nenavadno obliko plastenke z umetno sladkano pijačo ugriznil.

Kar se pa tiče telesne aktivnosti, hoje v nedogled in »nabijanja« korakov, tega se bom zagotovo držal. Ko se bodo fitnes centri odprli se bodo moji koraki definitivno zmanjšali. A to še ne pomeni začetek nezdravega življenja. Ne, zgolj ponastavitev modusa operandi na drugačno usmeritev.

Viri: 

Golob Podnar, U. (2020). Vedenje porabnikov - predavanja.

Verk, N. (2020). Vedenje porabnikov - vaje.