Kilometrina skozi prizmo besed
Sem ena izmed tistih oseb, ki vedno in vsepovsod vztrajajo, da se vse nahaja v razdalji, ki jo lahko prehodimo, zato se raje na želen cilj odpravim peš, kakor pa usedem za volan. Zadnje dve leti se, z vsakim dnem bolj, navdušujem nad hribi in visokogorjem, vendar sem se vedno zgolj mirno »sprehajala«, saj nisem bila v fizični kondiciji, ki bi mi omogočala kaj več od tega. V tem obdobju sem izgubila 16 kilogramov, s katerimi se je vzbudila tudi motivacija za obiskovanje visokogorja.
Prav motivacija je pri opravljajnu izbranega izziva tista gonilna sila, ki me je vodi naprej. Prilagajanje rutine, usklajevanje študijskih obveznosti in dela na potovanju do približka idealnega jaza so bili potrebni zaradi napetosti, ki sem jo čutila do sebe in svojih sposobnosti. Ta napetost me mine samo nekje višje, kjer se »vse v glavi poklopi« in dobi smisel.
Gre za močno hedonistično potrebo, saj je izkustvena komponenta najbolj
izrazita, prisotna je tudi ekspresivna potreba po premikanju svojih meja, tako
fizičnih, kakor tudi psihičnih ter močne volje, ki vedenje potrjujejo in
uokvirjajo v celoto.
Ko sem se z izzivom seznanila na uvodnih vajah, nisem preveč razmišljala o zadani nalogi, saj sem jo sprejela le kot dodaten korak na svoji poti do zadanih ciljev, s katerim bom združila prijetno s koristnim. Moj izziv je bilo bistveno povečanje števila dnevnih korakov, dnevno povprečje sem iz 11 tisoč zvišala na 15 tisoč, ki sem jih tedensko presegla brez večjih težav z vpeljavo aktivnosti, ki mi prej, iskreno, niso bile preveč pri srcu. Z željo premagovanja sebe sem si na začetku izziva zadala, da bom med vikendi dnevno dosegala med 25 in 30 tisoč korakov. Prosti čas doma sem želela nameniti osvajanju čim večjemu številu vrhov v okolici. Kmalu sem ugotovila, da številka ni realna. Ne zaradi svoje nezmožnosti dosega cilja, temveč časovne omejenosti.
V življenju namreč obstajajo tudi druge obveznosti in odgovornosti, ne zgolj do sebe. Časa (žal) ne moremo namenjati samo izpolnjevanju svojih želja in ciljev, se pa lahko ustrezno prilagodimo, da je v danih okoliščinah uspeh optimalno dosežen. Število korakov sem stopnjevala počasi. Včasih se je za dober počitek in spočito glavo potrebno odreči kakšnemu druženju ali pa nepotrebnim opravkov, za kar sem bila na začetku izziva prepričana, da bo moja največja težava. Pa dejansko ni bila, z odvijanjem prvega študijskega semestra se je nabralo tudi veliko študijskih obveznosti, ki so me priklenile med 4 stene in zlovešči računalniški zaslon.
Časovno me je v oktobru omejila
tudi sprememba zimskega časa, saj se je s tem skrajšala tudi dnevna svetloba,
kar je prineslo nujo po dodatni časovni organiziranosti, da se podnevi odpravim
v naravo, za računalnik pa sedem, ko pade mrak in čas namenim delu ter študiju.
Motivacija
kot notranji vpliv na identiteto in življenjski slog imata največji vpliv, saj
sem ob vidnem napredku vedno bolj motivirana, da se nekoč brez strahu pred
neuspehom podam na skalnato pot in se povzpnem čim višje, kjer bom najbližje
svoji idealni različici sebe.
Nadalje sem internalizirala prej spremenjena stališča do gibanja, predvsem kognitivno in vedenjsko komponento do stališčnega objekta, v manjši meri tudi čustveno komponento, ki priča o dodatni stopnji osebnostnega razvoja v primerjavi z različico mene pred npr. pol leta. V pomanjkanju motivacije prevladajo čustvene komponente stališč, ki se aktivirajo hitreje kakor kognitivne in so osnova za nadaljno vedenje. Ob prvi krizi konec novembra, sem dojela, da včasih tudi močna želja po uspehu ne zadostuje.
Zato sem manjko motivacije iskala pri primarnih družbenih skupinah najbližjih prijateljev, ki mi predstavljajo najmočnejšo oporo. V okviru ožjih družinskih članov mi največ pomeni navdušenje očeta, srčnega alpinista. Njegova ljubezen in mirnost do visokogorja me vedno znova dodatno navdihne. Name imajo sicer največji vpliv referenčne skupine in tržne znamke, ki se skladajo z mojo podobo idealnega jaza, zaradi trenutno vladajočih razmer pa sem postala toliko bolj dovzetna za njihova sporočila. Zanimivo, sem se tekom izziva iz porabnice, ki na primer spremlja spletne razprodaje blagovnih znamk kot so H&M, Zara, Stradivarius, prelevila v osebo, ki največ pozornosti nameni raziskovanju znamk kot so Ortovox, Mammut ali pa Kilimanjaro. Na steni visi napisan seznam slovenskih dvatisočakov, ki jih nameravam osvojiti poleti, v mislih pa slika sebe v stanju, ki mi tega ni omogočal. Svoj izziv sem dosegla, dnevno se (razen ob velikih izjemah) pod številko 15 tisoč ne spustim, ob dneh, ko imam časa zase dovolj, pa me ob koncu dneva na ročni uri razveseli število okrog 25 tisoč korakov.
Koronsko leto 2020 sem končala z najbolj uspešnim tednom tega izziva, prehodila sem namreč 102, 2 kilometra s povprečnim številom dnevnih korakov 21 100. K številki je veliko pripomogla tudi prva zimska »tura« na božični dan, ko sem svojo »trmo« preizkusila s cepinom in derezami pri gazenju čez novozapadli sneg, ki mi je ob ugrezanju segal vse tja do popka.
Izbran
izziv predstavlja pomemben del poti do moje popolne samoaktualizacije. Ne gre
zgolj za cilj višine, temveč širine – prenesti (nato pa ohranjati) razvite
navade v vsakodnevno življenje, tudi takrat, ko našega tempa ne bo več
narekovala pandemija.
Pa da blogerski zapis končam s citatom, ki mi, v trenutkih, ko ne vem več, kam in kako, predstavlja "moralni kompas."
"Verjel sem v pot in dosegel cilj, ki ga sploh nisem imel."
(N. Zaplotnik)
Julija Krautberger, KOM TKOJ 2
VIRI
Verk, N. (2020). Vedenje
porabnikov – vaje.
Golob Podnar, U. (2020). Vedenje porabnikov – predavanja.
Iz vašega opisanega primera je lepo razbrati, da ste doseganje ciljev prav zares povezovali z metaforo 'potovanja', o čemer smo razpravljali pred pričetkom izziva, in ne neke končne destinacije. In to potovanje boste še nadaljevali, kot pravite (torej ohranjali privzeto vedenje). Ob tem vam lahko zaželim le čim več korakov po vrhovih in vršacih =)
ReplyDelete