REŠI SE! (skozi digitalni odmor do novih vrednot)

Se zavedaš, kako zasvojen si postal/a? Je tudi zate tehnologija postala tako samoumevna in pomembna, da je tvoj vsakdanjik brez nje nepredstavljiv? Si postal/a vpet/a v kulturo stalnega všečkanja in ocenjevanja na socialnih omrežjih, kjer je tvoja samopodoba ogrožena?

 

Potem ti svetujem, da si prebereš ta blog in se osvobodiš.

 

 

 

Izziv tega semestra je bil, kako se v desetih tednih čim bolj izogniti socialnim omrežjem, predvsem aplikaciji Instagram. Namen izziva je bil postaviti tehnologijo na stran, v roke vzeti poučno knjigo in čas preživeti na koristnejši način ter najpomembnejše, prenehati s primerjanjem svoje podobe z idealnimi podobami in tako doseči boljšo samopodobo. Načina za uspeh ne morem zagotoviti, lahko podam le nekaj napotkov, kako začeti. 

 

"Sprejemati sebe, kot smo, pomeni, da naše pomanjkljivosti cenimo tako kot naše popolnosti." - Sandra Bierig

 

Ugotovila sem, da je bila  moja samopodoba močno odvisna od zunanjih dejavnikov, nanjo so vplivala mnenja družbene okolice in medijev. Moja identiteta skovana v zgodnjem obdobju socializacije se je tako prepletla z vrednotami širše družbe in kulture milenijcev, za katero je značilna vpetost v digitalni svet in odvisnost od socialnih omrežij, všečkov, komentarjev ipd.  Razvoj tehnologije je tako omogočil nastanek virtualne skupnosti, kjer so na dojemanje lastne vrednosti vplivala družbeno izoblikovana stališča in predpostavke o privlačnosti in idealnosti.

 

Ob nenehni izpostavljenosti socialnim omrežjim sem pridobivala vizije idealnih teles in popolnega izgleda. Tako sem začela verjeti v družbeni cilj, kulturne norme sem ponotranjila in na ta način ustvarila svoja moralna načela in prepričanja. Prepričanja, ki mi govorijo, da če se bom približala idealom bom imela več možnosti pri navezovanu stikov z drugimi, bom v družbi bolj sprejeta in moje možnosti za poklicno kariero bodo večje. Svoja kognitivna prepričanja na podlagi tega, kakšna morem biti in kako morem izgledati sem ustvarila z modelnim učenjem opazovanja preko socialnih omrežij. 

 

Izziv, ki je bil sprva le del  študijske obveznosti sem sprejela kot priložnost za spremembo lastnih stališč in življenjskega sloga. Vprašala sem se kdo sem, kdo si prizadevam postati in kdo nisem. Želim biti neodvisna oseba, ki je srečna tako sama s seboj kot tudi z drugimi. Želim se razlikovati od tistih, ki mi niso všeč. 

 

Sprva sem iskala izgovore in izziv prestavljala iz dneva v dan. »Saj ne more biti tako težko,” sem pomislila... nato sem pravila prekršila že prvi dan. Socialnim omrežjem naj bi se izognila tako zjutraj kot zvečer, a sem že prvo jutro, popolnoma rutinsko preletela skozi objave na Instagramu. Takrat sem se zavedala, kako zelo odvisna sem od socialnih omrežij. 

 

Zavedala sem se, da če želim doseči cilj, mora le ta postati osebno pomemben zame in sovpadati z mojimi vrednotami. Med karanteno preživim veliko časa s svojimi najbližjimi, kjer čas posvetim kvalitetnemu druženju. Rezultat omenjenega je zavedanje, da dejansko ne potrebujem tehnologije in socialnih omrežij, da lahko uživam.

 

 

Dnevi so minevali in motivacija je rasla. Prepričanje o tem, kako pomembno se je spoštovati in ceniti slišim na vsakem koraku. Prav tako je moja želja po dosegu omenjenega vedenja velika, saj izziv vključuje klasično zadovoljevanje potreb po samoaktualizaciji, samospoštovanju, pripadnosti in ljubezni, ki pa so pomembne za vsakega posameznika. Problem je, kako potrebe zadovoljiti na pravilen način. Zadovoljiti fiziološke potrebe izgleda enostavno. Jemo, kadar smo lačni in pijemo, kadar smo žejni; težje je zadovoljiti željo po samoizpopolnitvi, saj smo na vsakem koraku izpostavljeni dejavnikom, ki negativno vplivajo na našo percepcijo samega sebe. 

 

Želji po samocenjenju, se je sočasno pojavil tudi negativni motiv izogibanja, kjer sem se želela izogniti preveliki količini izpostavljenosti medijskih vsebin. A so bili zunanji dejavniki poleg notranjih na trenutke močnejši. Med izzivom so se pojavljali prostovoljni odkloni in izbirala sem med alternativami. Čas sem preživljala na TikToku, saj sem se tolažila s tem, da ima le ta bolj poučne vsebine. 

 

Glavna želja v zadnjih tednih izziva je bila doseči konsenz med mislimi, dejanji in čustvi. Prvi korak je bil zavedanje. Zavedanje in poznavanje lastnih stališč, kjer sem našla način, kako bom svoja stališča spremenila, odgovor se skriva v informiranju in prepričevanju. Potrditev sem začela iskati v sebi in prepričevala sem svoj um glede lastne vrednosti, kot marketinški strokovanjaki prepričujejo porabnike. Ideali so velikokrat postavljeni tako, da so nedosegljivi, hkrati so moje misli na trenutke negativno naravnane in velikokrat sem stroga do sebe. 

 

Pot do cilja je bila dolgotrajna, a se je moje prepričanje spremenilo na dolgi rok. Vzdrževanje želenega vedenja je zame pomenilo spremeniti dosedanji življenjski slog. Težnja po osebni rasti in prevzemu novih navad in predvsem pozitivne miselnosti o dojemanju samega sebe in lastne podobe se odraža v čustveni komponenti in pridobiva na vedno večji vlogi, le ta me je gnala naprej k uspehu.

 

 

Način, kako uspeti...  Sedaj lahko ponovno odgovorim na zgoraj zastavljeno vprašanje. Izziva sem se lotila sistematično in postopoma, ob sebi pa sem obdržala trdo voljo, vztrajnost in močno željo. 

 

Edino, kar je sledilo je uspeh. 

 

 

Anja Eršte Mešković 

 

 

 

Če želiš izvedeti več o izvajanju izziva, si lahko moj dnevnik občutij prebereš na naslednji povezavi:

https://padlet.com/anjaerste/cs48mqepfi432wim