10 TEDENSKI TEČAJ ITALIJANŠČINE

10 TEDENSKI TEČAJ ITALIJANŠČINE 🍕🍝

- namenjen je vsem navdušencem nad jeziki in tistim, ki se jih učijo ljubiteljsko.

Slika 1

V tem blog zapisu vam želim predstaviti svojo izkušnjo z opravljanjem 10 tedenskega izziva pri predmetu Vedenje porabnikov. Kot izziv sem si izbrala učenje italijanskega jezika, predvsem zato, ker sem poleti obiskovala tečaje italijanščine in nisem želela pridobljenega znanja pozabiti, vendar ga ohraniti in celo nadgraditi. Učenje je zajemalo predvsem ponavljanje snovi iz tečaja, poslušanje italijanske glasbe in učenje italijanske kulture. Sam potek izziva pa mi ni šel najbolje. Prva dva tedna sta potekala v redu, učila sem se, vendar ne v zadanih količinah. Kasnejši trije tedni so potekali najbolje, ker sem si določila dneve učenja, zato nisem imela izgovora, da se ne učim. V kasnejših tednih pa se je situacija samo še poslabševala. Zaradi velike količine študijskih obveznosti sem izzivu težko sledila in predstavljal mi je veliko breme. Ker mi izziv ni šel kot sem si želela in zadala sem v zadnjih dveh tednih izzva tudi obupala.

Pri samem izzivu bi lahko rekla, da je bilo večino časa prisotno pomanjkanje motivacije. Tako notranje kot zunanje. Seveda sem prejemala pohvale in spodbude iz mojega okolja, predvsem iz strani očeta, ki želi, da se sicilijanske korenine ne pozabijo in da sprejmemo italijansko kulturo, in iz strani fanta, ki me je vedno opominjal na izziv in ga včasih z mano tudi opravljal. Pri teh interakcijah sem dobila naenkrat veliko količino motivacije, ki pa je zelo hitro padala, po navadi po desetih minutah. Enako je veljalo za notranjo motivacijo, prišli so navali, predvsem pri poslušanju italijanske glasbe in gledanja italijanskih filmov, vendar le te nisem mogla zadržati dolgo, zato bi lahko rekla, da sem bila slabše motivirana, kar je nedvomno najbolj vplivalo na potek tega izziva. Name so vplivale tudi referenčne skupine, kot so družina in prijatelji, vendar te niso imele tako velikega vpliva.

Slika 2

Če se pri motivaciji navežem še na hierarhijo potreb, lahko učenje novega jezika umestim v sam vrh piramide pod samoaktualizacijo, in prav tu sem zaznala težavo, saj sem ugotovila, da so vse druge potrebe vedno prišle pred to in da mi je za to potrebo na koncu zmanjkalo energije in časa.

Vendar pa sem ob vseh težavah na katere sem naletela ob učenju ugotovila, da mi učenje italijanskega jezika predstavlja ekspresivno potrebo, saj mi omogoča ohranjanje in izražanje moje identitete kot potomka sicilijanske kulture. V tem kontekstu mi učenje jezika predstavlja tudi vrednoto v smislu samouresničevanja in izpolnitve, saj se zavedam pomena znanja večih jezikov in prenašanja svoje kulture iz roda v rod.

Sam potek izziva je seveda potekal skozi učenje. To je bilo namerno, včasih pa tudi nenamerno. V tem primeru mislim na trenutke ko sem poslušala italijansko glasbo, nato pa zraven začela brati besedilo pesmi in se ob tem učila novih besed in izgovorjave. V večini pa je učenje potekalo namerno, vendar se je zataknilo pri ojačanju in okrepitvi znanja, saj sem snov premalo ponavljala, da bi si jo zapomnila za dalj časa. Če samo učenje povežem z teoretskimi pojmi sem se učila na princip kognitivnih teorij kot sta učenje s posnemanjem in učenje z razumevanjem.

Učenje s posnemanjem je zame pomenilo gledanje video posnetkov na platformi YouTube, kjer sem spremljala kako se drugi spopadajo z učenjem novega jezika in poskušala izvleči čim več uporabnih nasvetov katere sem nato uporabila. Prilagam še video, ki se mi je posebno vtisnil v spomin in je name naredil največji vpliv: https://www.youtube.com/watch?v=fxAaBZNduQs&t=730s

Iskreno pa lahko priznam, da je do učenja z razumevanjem, za katerega velja sklepanje in povezovanje z že naučenim, prišlo bolj redko. Največkrat se mi je naučeno shranjevalo v kratkoročni spomin, včasih celo v senzorični, nekaj stvari pa nedvomno tudi v dolgoročni spomin, kot je na primer italijanska beseda za dež – pioggia. 😊

Pri samem izzivu pa me je konstantno motilo dejstvo, da je izziv del projekta za faks, kar je pri meni spodbudilo odpor, saj mi faks ne predstavlja več odskočne deske v poklic, saj me to področje ne zanima več in mi faks trenutno predstavlja samo še eno obveznost. Velikokrat sem se tudi spraševala zakaj sem sploh izbrala ta izziv in danes lahko rečem, da obžalujem, da nisem izbrala česa drugega. To je verjetno tudi razlog, da sem v zadnjih treh tednih nad izzivom skoraj popolnoma obupala in ga prestavila na stranski tir. Zdi se mi, da bi izziv potekal popolnoma drugače, če bi si ga zadala izven šolskih obveznosti.

Če povzamem celotno izkušnjo sem vesela, da sem izziv opravljala, saj se mi zdi da sem se iz tega veliko naučila, pa tu ne mislim jezika samega, ampak kako poteka proces in da je to dejanska obveza, katero je potrebno natančno določiti in sam proces dobro organizirati, ker drugače naletiš na podobno situacijo kot jaz v tem primeru kjer lahko rečem, da samega cilja definitivno nisem dosegla. V prihodnosti pa nameravam izziv ponoviti, vendar v samostojni izvedbi, zunaj šolskih obveznosti, da vidim, če je to dejstvo, zaradi katerega mi izziv ni šel.