Aktivnih 10 tednov

Telesna nedejavnost je eden izmed problemov današnjega sveta in skupaj s slabimi prehranskimi navadami prispeva k razvoju mnogih bolezni. Po dalj časa trajajočem vztrajnem izogibanju telesni aktivnosti, sem se odločila sprejeti izziv in telesno aktivnost vpeljati v moj vsakdan.

Izbira izziva

Premislek o mojih potrošniških navadah ni razkril ničesar, kar bi me posebej zmotilo. Po temeljitejši analizi sem vseeno prišla do zaključka, da bi bilo dobro porabljat manj sladkarij, slaščic in podobnega. Ker mi je obisk slaščičarn in kavarn tako ali tako onemogočila epidemija sem morala poiskati nek izziv, ki se po eni strani ne dotika moje običajne potrošnje, po drugi strani pa je vsaj posredno povezan z njo. Tako sem kot moj izziv izbrala redno telesno aktivnost. Odločila sem se, da bom v naslednjih desetih tednih vsak teden telesno aktivna vsaj 5 dni na teden. Na ta način sem želela vsaj delno spremeniti svoj življenjski slog in s tem vplivati tudi na potrošniške navade.

(Ne)optimističen začetek

Čeprav pravijo, da so začetki težki, je prvi teden minil precej hitro in brez večjih težav. Bila sem zelo motivirana, že s strani tega izziva, močno motivacijo pa mi je predstavljala tudi podpora bližnjih. Ker nisem določila načina in časa telesne aktivnosti, sem slednje lahko poljubno izbirala in prilagajala. Tako sem med iskanjem različnih vadb odkrila nekaj mnenjskih voditeljic, ki so pozitivno vplivale na moja stališča do vadbe in posledično tudi na sam izziv. Po uspešnem prvem tednu pa je takoj v drugem tednu izziva sledil neuspeh. Čeprav je začetno navdušenje še vedno trajalo, sem hitro bila soočena s prvimi ovirami. Večja količina obveznosti za faks me je privedla do situacije v kateri sem izbirala med učenjem in telesno aktivnostjo. Prepričana sem bila, da časa za oboje ne bo dovolj, pa tudi ničesar nisem želela opraviti polovično. Tako sem med hitrim tehtanjem koristi večjo našla pri učenju. Dobre ocene na kolokvijih je bil vsekakor bolj privlačen cilj kot opravljen izziv.

Vadbe so velikokrat potekale v družbi. 17.11.2020, osebni arhiv.

Nadaljevanje

Po manjšem neuspehu sta sledila dva tedna pridnega sledenja izzivu. Ugotovila sem, kdaj in kakšna vadba mi ustreza, v telesni aktivnosti sem uživala. Precejšnjo spodbudo sem dobivala s strani družinskih članov, kar je zelo pozitivno vplivalo na opravljanje izziva. Opazila sem, da so se začele spreminjati tudi moje potrošniške navade – nakupovanje modnih oblačil je zamenjalo nakupovanje športnih oblačil in pripomočkov. Bolečino v mišicah, ki mi je prej šla pošteno na živce sem se naučila povezati z uspešno izvedeno vadbo in jo vzljubila. Šport in telesna aktivnost sta že postala del moje identitete. Ogromno motivacijo mi je predstavljalo tudi spreminjanje mojega telesa, kar se je kazalo kot posledica redne telesne aktivnosti.

Uspehi in neuspehi

V petem tednu mi zopet ni uspelo opraviti petih dni telesne aktivnosti. Največjo oviro je tokrat predstavljala poškodba mišice na nogi. Nad neuspehom nisem bila preveč razočarana, saj sem vedela, da je posledica zunanjega dejavnika, nad katerim nimam vpliva. V šestem, uspešnem, tednu sem ugotovila, da sem se v preteklih tednih telesne aktivnosti naučila, da je gibanje dober način premagovanja stresa in občutkov tesnobnosti. S šestim tednom izziva je prišel tudi 'veseli' mesec december, poln dobre hrane in pijače. Uživanje slednjega kot posledica ritualov (npr. praznična peka piškotov), različnih običajev in navad, pa tudi vplivov tržnega komuniciranja, je rezultiralo v nemotiviranosti za telesno aktivnost in v prihodnjih tednih povzročilo še kakšen manjši neuspeh. V naslednjih štirih tednih so se uspehi in neuspehi izmenjevali. Več kolokvijev in strah pred slabimi ocenami so povzročili, da sem se bolj posvečala učenju kot pa telesni aktivnosti. Me je pa neuspeh vedno močno motiviral, da sem se bolj potrudila v naslednjem tednu.

Zaključek izziva

S pomočjo mojega izziva smo z družino ustvarili novo navado 'vikend pohodov', kjer se med gibanjem še družimo. Dober prikaz rezultata izziva so definitivno tudi moja božična darila, med katerimi so se znašli pripomočki za vadbo. Telesna aktivnost torej ni postala le del moje notranje identitete, temveč je v teh desetih tednih postala tudi del moje zunanje identitete. Čeprav nisem izpolnila zastavljenega cilja, lahko rečem, da je bila moja pot uspešna. V vseh 'neuspešnih' tednih sem vseeno bila telesno aktivna štirikrat tedensko, kar je vsekakor nek dosežek. Naučila sem se marsikaj novega, telesna aktivnost pa je postala navada, pri kateri bom definitivno vztrajala še dolgo. Čeprav v prihodnje morda ne bom telesno aktivna tako zelo pogosto, pa sem si v preteklih desetih tednih definitivno dokazala da zmorem, kar mi bo predstavljalo ogromno spodbudo tudi na drugih področjih življenja.