Rana ura, zlata ura - zame slaba receptura

Že od marca večino svojega časa preživim v pogosto omejujočem udobju svoje sobe. Gotovo nisem edina, ki je v času karantene zapadla v rutino, ki sestoji od preklapljanja iz ene naprave na drugo in pridobivanja novih hobijev, vse od prebujanja osnovnošolskih interesov do vzgajanja lastnih droži. Ob vsem tem času in iskanju novih dejavnosti s katerimi bi se lahko zaposlila, pa pogosto pozabim poskrbeti za najbolj osnovno komponento zdravega in produktivnega načina življenja, na kakovosten spanec. 

Budilke pred in po izbrisu nepotrebnih, oktober 2020, osebni arhiv.

Čeprav imam sebe za nekoga, ki spanec postavlja na prvo mesto, tega ne potrjujejo navade, ki sem jih razvila v zadnjih nekaj letih. Ena izmed teh je nastavljanje vsaj šestih različnih budilk, da vstanem ob pravi uri, kar mi na koncu pogosto tudi ne uspe. Ker so predavanja le klik stran pa lahko spim dlje, saj manj časa porabim za urejanje in prevoz do fakultete, kar na koncu sledi v jutranjo rutino, ki ne vključuje zajtrka in prepušča malo časa za produktivnost v jutranjih urah. Za spremembo navade in doseg idealnega jaza sem si zastavila cilj, da se bom vsako jutro zbudila na prvo budilko, ob sedmi uri zjutraj, zajtrkovala in se pripravila na potek dneva. 

Ovsena kaša z gozdnimi sadeži in arašidovim maslom z vanilijo, oktober 2020, osebni arhiv.

Dan pred začetkom izziva, 25. oktobra sem izbrisala vse prej nastavljene budilke, ki jih je bilo že skoraj trideset. Ker sem vedela, da bom za začetek potrebovala več kot le eno, sem nastavila dve in sicer ob 7.00 in 7.10, spat pa sem se odpravila ob 11. uri. 

Prvi dan sem bila polna motivacije za uspešno opravljanje izziva, za katerega sem verjela, da bo pozitivno vplival na kvaliteto mojega življenja. Vstala sem nekaj minut čez sedmo zajtrkovala in se v miru pripravila na dnevna predavanja. In takšni so v večini bili prvi dnevi opravljanja izziva. Težko rečem, da sem vstajala z lahkoto, celo nasprotno od tega, pa vendar me je začetniška vztrajnost motivirala, da pri izzivu vztrajam. Sramotno bi bilo namreč priznati, da mi je spodletelo že v prvem tednu. In mi je, en dan sem prespala obe redni budilki in spala dve uri dlje, kot bi smela. 

V nadaljevanju pa sem imela pri opravljanju izziva vedno več težav. Nanj so najbolj vplivale čustvene komponente stališč. Negativna čustva, povezana s pomanjkanjem spanca in zbujanjem, so bila tista, za katera sem potrebovala več notranje in zunanje motivacije, da niso negativno vplivale na moj izziv, hkrati pa so bile v nasprotju s kognitivnimi komponentami. Edini čustveni komponenti, ki sta bili skladni s kognitivnimi, in sta me spodbujali pri vztrajanju z izzivom sta “zajtrk” in “produktivnost”. Vsakič, ko mi je primanjkovalo motivacije, sem mislila na produktivnost kot posledico vzpostavljanja rutine. Če sem bedela pozno v noč, sem zjutraj težje vstala, a sem sledila svojemu cilju, saj sem vedela, da bo povečana produktivnost v jutranjem času zagotavljala manj stresen potek dneva. Še posebej sem bila zadovoljna z rezultati dni, ko sem s predavanji začela kasneje. 

Ovsena kaša s slivami in semeni, november 2020, osebni arhiv.

Zaradi zgodnjega zbujanja sem ob teh dneh sem dosegla višek produktivnosti in opravila največ zastavljenih nalog, vzpostavljanje rutine priprave zajtrka pa me je dodatno motiviralo za opravljanje izziva. Morda najbolj fotogenične so bile ovsene kaše z raznimi dodatki. Zajtrk pa ni bil koristen le za lažje vstajanje, temveč tudi za vzpostavljanje bolj uravnotežene prehrane, saj sem v preteklosti prvi obrok dneva raje žrtvovala za dodatnih dvajset minut v postelji. Preobrat v pozitivno smer pri doseganju izziva je bilo bolj konsistentno spremljanje vedenjskih komponent stališč in spreminjanje teh stališč na pridobljenem znanju in nadgrajevanju kognitivnih komponent. 

Z vrednotenjem lastnih stališč sem se na polovici izvajanja izziva odločila, da bom telefon polnila na drugi strani sobe, da bom za ugašanje budilke primorana vstati iz postelje in tako je bilo nastavljanje budilke na “snooze” manj mamljivo. Nova navada pri načinu zbujanja se je v začetku obrestovala, kmalu pa se je pojavila večja težava. 

Ovsena kaša z jabolkom, arašidovim maslom in semeni, november 2020, osebni arhiv.

Z večanjem študijskih in drugih obveznosti sem večji del dneva porabila za le te, ostalo pa mi je manj časa za druge dejavnosti, za kar sem večinoma žrtvovala svoj spanec. Z bedenjem krepko čez predhodno zastavljeno uro spanja in ohranjanjem budilke ob 7. uri se je poslabšala kvaliteta mojega spanca in kmalu sem zapadla v cikel neprespanih noči, zaradi česar mi je opravljanje izziva proti koncu skoraj vsak dan spodletelo. Kljub pomanjkanju notranje motivacije proti koncu izvajanja izziva je bila vsako jutro, ko sem pregledala socialna omrežja vedno prisotna zunanja motivacija s strani “lifestyle influencerjev”. In kljub temu da jih ne spremljam veliko, je zmeraj kdo izmed njih ob sedmih zjutraj že na vrhu Šmarne gore. Ti posamezniki delujejo kot mnenjski voditelji, ki so me s svojimi produktivnimi jutranjimi rutinami spodbudili, da ravnam podobno kot oni in dosežem želene rezultate. Name imajo simbolično aspiracijski vpliv.

Pogosto čutim krivdo, da tudi sama nisem bolj fizično aktivna in dneva ne izkoristim bolj produktivno, zato me vedenje, ki ga želim posnemati, dodatno motivira za nadaljevanje in sledenje zadanemu cilju.

Analiza količine spanja v mesecu decembru, december 2020, osebni arhiv.

Ob začetku opravljanja izziva sem si že predstavljala, kako bom pisala blog, kjer bom z navdušenjem predstavljala spremembo v svoji jutranji rutini, pa vendar težko rečem, da sem bila pri izzivu uspešna. Tudi če za zbujanje potrebujem manj budilk in se zbujam uro prej kot ponavadi, nisem postala jutranja oseba, ki se v vsak dan zbuja z zanosom, pripravljenostjo in presežkom energije. Najkoristnejše pa je bilo spoznanje, da je še toliko večja težava, kot je pozno zbujanje moja nekonsistentna večerna rutina oziroma pomanjkanje le te. 

Ovsena kaša z granatnim jabolkom in mandljevim maslom, december 2020, osebni arhiv.

Z mislijo, da tudi neuspeh pogosto prinese novo lekcijo in prostor za napredek, zaključujem ta zapis, z izzivom pa bom nadaljevala, da bo rek “Rana ura, zlata ura” v prihodnosti držal tudi zame.