Minimalist challenge

Manj je več ... stres!

Less is stress. 😫

(Opomba: Zavoljo lažjega razumevanja bom uporabljal angleški izraz hoarder. Slovenske ustreznice žal nisem našel, vsaj ne primerne. Gre torej za osebo, ki rada kopiči zaloge in zbira »zaklade«. Še najboljši predlog se mi zdi beseda kopičnik, ki pa je Pravopis in SSKJ še ne poznata. Lahko pa bi bil tudi zakladnik. Morda preprosto stilno zaznamovana zbiratelj ali založnik. Če imate boljšo idejo, pa jo le pustite med komentarji.)

Morda ste kdaj slišali za Joan Cunnane – gospo, ki so jo dobesedno pokopali kovčki novih, še nenošenih oblačil, ki so do stropa napolnili vse prostore njenega doma. Brez skrbi, nisem hoarder do te mere. Pa vendar – do neke mere. Neil Maycroft navaja, da se v stanovanjih tipičnih hoarderjev pogosto pojavijo stari časopisi in revije, dotrajana oblačila, embalaža za hrano, razne prazne plastične posode, nesortiran denar, zlasti kovanci, in posušena pisala. Več kot polovico teh stvari se je – pred desetimi tedni – dalo najti tudi v mojem stanovanju.

Zastavil sem si izziv: narediti red, generalno čistko skozi 10 tednov. Moja razloga za to pa: (1) lastim si enostavno preveč stvari, ki jih premalokrat uporabljam in ki hitro zapolnijo moje malo stanovanje; hkrati pa (2) me ves ta nered spravlja v slabo voljo. Skozi izziv se se naučil najmanj ene stvari – da sem svoje cilje zastavil preohlapno, vmes večkrat prilagodil in na koncu nisem niti povsem prepričan, če sem jih dosegel.

Vsemi si pavzo

Po pravilih 30-dnevne Minimalistične igre sem se v prvih treh tednih (21 dneh, da ne bo pretežko) znebil po ene stvari več vsak dan. V nadaljevanju pa sem do konca izziva nosil le 33 kosov oblačil. Predmete iz stanovanja sem večinoma odnesel v koš, obleke pa – za zdaj – samo v kovčke. Sploh prvi del izziva je bil najbolj naporen in je zahteval največ časa in napora, da sem ga uspešno opravil. Tako kot mnogim porabnikom/potrošnikom, tudi meni odločitve predstavljajo določeno mera stresa, pred in po odločitvi (v obliki vprašanja »Ali sem se odločil prav?«).

Po 10-15 dneh sem zaznal prvo krizno obdobje, ki se je zaključilo šele ob koncu tretjega tedna, s prvo malo zmago. Kakšen dan premora, da človek malo zadiha, prav prija. Menim, da so male nagrade lahko tudi učinkovita motivacija za naprej. V tem obdobju sem prvič opazil, da je ta minimalistični izziv zame pravzaprav bolj stresen, kot sem na začetku pričakoval. Pred začetkom sem mu bil namreč precej naklonjen, nato pa sem do njega začel graditi upor. Kot zapisano že v preteklih refleksijah, sem si takrat tudi prvič dopustil poiskati kakšno bližnjico in nekoliko prilagoditi pravila.

Brez mej ni svobode

Kdaj ste nazadnje v roke vzeli čisto vsak kos vaših oblačil? Vsakič, ko se je lotim pospravljanja omare, v njej najdem kup stvari, ki so bile oprane na previsoki temperaturi in so mi premajhne, oblek, ki so že tako uničene, da jih ne morem več nositi, a se od njih še nisem uspel primerno posloviti ... in nasploh kosov, ki bolj kot meni prav pridejo kakšnemu tekstilnemu molju. Ha, dober tek! Začetek drugega dela izziva mi je spet dal priložnosti pregledali moja oblačila, in je spet zahteval veliko odrekanja, premišljevanja in neprijetnosti; kar pa se je obrestovalo.

Ko si prisiljen izbrati le 33 kosov oblačil za naslednjih nekaj tednov, moraš najprej ugotoviti, kateri kosi so res nujno potrebni. Izbereš lahko namreč le najpomembnejše, najbolj vsestranske in najbolj priljubljene predmete – tiste najbolj dragocene stvari. Meje in omejitve nas v življenju silijo, da prepoznamo razliko med resnično pomembnim in tistim, kar se zdi pomembno, pa morda ni.

In čeprav se sliši protislovno, meje prinesejo svobodo. V primeru oblačil sem na koncu našel veliko svobodo. Prijetno je pogledati v omaro, naštudiral sem sistem tedenskega pranja temnega in svetlega perila (barvnega preprosto ni več) ... zdaj vse deluje tipitop. Dobil sem izgovor, zakaj sem (sploh zadnji mesec) večino časa preživel v onesieju – en kos od glave do pet. Ob tem pa sem najverjetneje prihranil tudi kakšen evro, ki bi ga v decembru ob promocijskih popustih sicer verjetno zapravil za še kakšen dodaten kos oblačil.

Izziv, ki mi je na začetku naredil kakšen siv las, mi je nakoncu vrnil tudi nekaj energije in časa. Na koncu sem nekje na ničli.

---

Maycroft, Neil. (2009). Not moving things along: Hoarding, clutter and other ambiguous matter. Journal of Consumer Behaviour. 8. 354 - 364. 10.1002/cb.298.
David Glen Mick, Susan Fournier, Paradoxes of Technology: Consumer Cognizance, Emotions, and Coping Strategies, Journal of Consumer Research, Volume 25, Issue 2, September 1998, Pages 123–143.